Address
304 North Cardinal St.
Dorchester Center, MA 02124
Work Hours
Monday to Friday: 7AM - 7PM
Weekend: 10AM - 5PM
Igralna terapija
Ko otrok skozi igro najde svoj jezik in moč
Igralna terapija je terapevtski pristop, namenjen delu z otroki in mladostniki, ki celostno upošteva otrokovo doživljanje skozi telo, čute, čustva in misli. Model geštalt igralne terapije je v sedemdesetih letih razvila Violet Oaklander in danes predstavlja enega najučinkovitejših ter najnežnejših pristopov pri delu z otroki, saj temelji na naravnem jeziku otroka — igri. Sodobne raziskave ta pristop dobro podpirajo: obsežna meta-analiza 93 nadzorovanih študij je pokazala velik učinek (velikost učinka ES = 0,80) na otrokove vedenjske težave, čustvene stiske, učni napredek, odnose in samopodobo. V Neuromedisu otroku ponujamo varen prostor, kjer je sprejet takšen, kot je, brez pritiska in pričakovanj, ter možnost, da skozi igro okrepi notranje vire za zdrav razvoj in kakovostnejše življenje.
Kaj je igralna terapija
Igralna terapija je oblika psihološke obravnave, prilagojena razvojnemu obdobju otroka in mladostnika. Medtem ko se odrasli o svojih notranjih izkušnjah najpogosteje pogovarjajo z besedami, otroci o njih najpogosteje pripovedujejo s telesom, gibanjem, risbo in igro. Prav zato igralna terapija ne začenja s pogovorom o “problemu”, temveč z odnosom in igro, v kateri otrok postopno odkriva tisto, kar ga je do tedaj morda obremenjevalo. Med dejavnostmi, ki jih terapevt vključi, so igra z lutkami, peskovnik, ustvarjanje z glino in barvami, gibanje, pripovedovanje zgodb, vloganje in kreativna dramatika — vse v ritmu in obsegu, ki ustreza otroku.
V procesu igralne terapije terapevt otroka spodbuja k raziskovanju, izražanju in vključevanju v odnos preko igre, gibanja, ustvarjanja, zgodb, lutk, peskovnika in drugih ustvarjalnih pristopov. Poseben poudarek je na vzpostavljanju odnosa zaupanja, varnosti in pristnega stika, saj prav skozi varen odnos otrok razvija nove načine izražanja, učenja in soočanja z izzivi. Terapevt ne nastopa v vlogi razlagalca ali rešitelja, temveč kot “soraziskovalec”, ki otroku stoji ob strani in spoštuje njegov tempo. To je hkrati eno od ključnih spoznanj geštalt pristopa Violet Oaklander, ki ga povzemamo z mislijo, da je zavedanje samo po sebi že zdravilno.
Pomembno je razumeti, kaj igralna terapija ni. Ni “igranje s terapevtom” v smislu zabave brez cilja, niti ni nadomestilo za pedagoško delo ali šolsko obravnavo. Je strokoven, premišljen proces, v katerem ima vsaka dejavnost svoj namen, čeprav otrok ta namen doživlja kot lahkotno, zanimivo izkušnjo. Prav v tej lahkotnosti se skriva moč pristopa — otrok napreduje, ne da bi se to počutil kot napor ali “popravljanje”.
V procesu igralne terapije terapevt otroka spodbuja k raziskovanju, izražanju in vključevanju v odnos preko igre, gibanja, ustvarjanja, zgodb, lutk, peskovnika in drugih ustvarjalnih pristopov. Poseben poudarek je na vzpostavljanju odnosa zaupanja, varnosti in pristnega stika, saj prav skozi varen odnos otrok razvija nove načine izražanja, učenja in soočanja z izzivi. Terapevt ne nastopa v vlogi razlagalca ali rešitelja, temveč kot “soraziskovalec”, ki otroku stoji ob strani in spoštuje njegov tempo. To je hkrati eno od ključnih spoznanj geštalt pristopa Violet Oaklander, ki ga povzemamo z mislijo, da je zavedanje samo po sebi že zdravilno.
Pomembno je razumeti, kaj igralna terapija ni. Ni “igranje s terapevtom” v smislu zabave brez cilja, niti ni nadomestilo za pedagoško delo ali šolsko obravnavo. Je strokoven, premišljen proces, v katerem ima vsaka dejavnost svoj namen, čeprav otrok ta namen doživlja kot lahkotno, zanimivo izkušnjo. Prav v tej lahkotnosti se skriva moč pristopa — otrok napreduje, ne da bi se to počutil kot napor ali “popravljanje”.
Pri katerih izzivih pomaga
Igralna terapija je primerna za zelo širok krog otroških in mladostniških izzivov, saj ne deluje na simptom, temveč krepi otrokove notranje vire — sposobnost izražanja, samouravnavanja in povezovanja z drugimi. Pristop se izkaže za zelo koristnega pri otrocih, ki se soočajo z anksioznostjo in strahovi, šolskimi težavami ali izpitno tesnobo, motnjami iz avtističnega spektra (pri katerih uporabljamo tudi Son-Rise pristop), socialnimi in vedenjskimi izzivi, nizko samopodobo, čustvenimi stiskami ob ločitvi, izgubi ali drugih življenjskih spremembah ter pri otrocih s težavami pri izražanju čustev in vzpostavljanju odnosov.
Mnogi otroci pridejo k igralni terapiji v obdobju, ki je za njih čustveno zahtevno, vendar zanj še nimajo besed. Lahko gre za otroka, ki je doživel pomembno spremembo (selitev, novo družinsko situacijo, smrt bližnjega), otroka, ki ima težave v vrtcu ali šoli, ali otroka, ki kaže nepojasnjene telesne težave, kot so trebušne bolečine, glavoboli ali težave s spanjem, brez očitnega zdravstvenega vzroka. Mladostniki k igralni terapiji pogosto pridejo zaradi nizke samopodobe, socialnih stisk, težav z družinskimi odnosi ali občutka, da “ne morejo povedati, kaj se z njimi dogaja”. Tudi pri njih je pristop prilagojen — manj klasične igre in več kreativnih, simbolnih in pogovornih oblik.
Raziskave kažejo, da je igralna terapija dokumentirano učinkovita pri zmanjševanju notranjih težav (anksioznost, žalost, umik), zunanjih težav (kljubovanje, agresivnost, hiperaktivnost), pri obravnavi posledic travme in pri izboljšanju otrokove samopodobe ter odnosov. Učinki so še večji, kadar so v proces vključeni tudi starši.
Mnogi otroci pridejo k igralni terapiji v obdobju, ki je za njih čustveno zahtevno, vendar zanj še nimajo besed. Lahko gre za otroka, ki je doživel pomembno spremembo (selitev, novo družinsko situacijo, smrt bližnjega), otroka, ki ima težave v vrtcu ali šoli, ali otroka, ki kaže nepojasnjene telesne težave, kot so trebušne bolečine, glavoboli ali težave s spanjem, brez očitnega zdravstvenega vzroka. Mladostniki k igralni terapiji pogosto pridejo zaradi nizke samopodobe, socialnih stisk, težav z družinskimi odnosi ali občutka, da “ne morejo povedati, kaj se z njimi dogaja”. Tudi pri njih je pristop prilagojen — manj klasične igre in več kreativnih, simbolnih in pogovornih oblik.
Raziskave kažejo, da je igralna terapija dokumentirano učinkovita pri zmanjševanju notranjih težav (anksioznost, žalost, umik), zunanjih težav (kljubovanje, agresivnost, hiperaktivnost), pri obravnavi posledic travme in pri izboljšanju otrokove samopodobe ter odnosov. Učinki so še večji, kadar so v proces vključeni tudi starši.
Kako poteka igralna terapija
Obravnava se običajno začne s pogovorom s starši, na katerem terapevt podrobneje spozna družinsko situacijo, otrokovo zgodovino in cilje, ki si jih kot starši želite. Sledi nekaj uvodnih srečanj z otrokom, v katerih se gradi odnos zaupanja in varnosti. Otrok se postopoma uvaja v sobo za igralno terapijo, ki je oprema tako, da otroku ponuja izbiro med različnimi materiali in dejavnostmi. Že sama izbira, h kateremu materialu otrok pristopi, je terapevtu pomembna informacija o tem, kaj otrok v tem trenutku potrebuje.
Vsako srečanje običajno traja od štirideset do petdeset minut in se izvaja v rednem ritmu, najpogosteje enkrat tedensko. Med srečanji terapevt opazuje, kako otrok izbira igro, kakšne teme se ponavljajo, kako se v igri kažejo čustva in odnosi ter kako otrok reagira na izzive. Skozi te opazovane vzorce terapevt prilagaja pristop in v ustreznih trenutkih otroka spodbudi, da določeno temo poglobi, izrazi z drugačnim medijem ali pogleda iz druge perspektive.
Vključenost staršev je pomembna komponenta uspeha. Terapevt periodično opravi pogovor s starši, na katerem deli opažanja v okvirih spoštovanja zaupnosti, predlaga preproste načine podpore doma in skupaj z vami spremlja napredek. Dolžina celotnega procesa je odvisna od narave izziva in se običajno giblje od nekaj mesecev pri specifičnih, ožjih izzivih do daljšega obdobja pri kompleksnejših čustvenih ali razvojnih stiskah. Pomembno je, da gre za otrokov ritem — ne za vnaprej zastavljeno število seans.
Vsako srečanje običajno traja od štirideset do petdeset minut in se izvaja v rednem ritmu, najpogosteje enkrat tedensko. Med srečanji terapevt opazuje, kako otrok izbira igro, kakšne teme se ponavljajo, kako se v igri kažejo čustva in odnosi ter kako otrok reagira na izzive. Skozi te opazovane vzorce terapevt prilagaja pristop in v ustreznih trenutkih otroka spodbudi, da določeno temo poglobi, izrazi z drugačnim medijem ali pogleda iz druge perspektive.
Vključenost staršev je pomembna komponenta uspeha. Terapevt periodično opravi pogovor s starši, na katerem deli opažanja v okvirih spoštovanja zaupnosti, predlaga preproste načine podpore doma in skupaj z vami spremlja napredek. Dolžina celotnega procesa je odvisna od narave izziva in se običajno giblje od nekaj mesecev pri specifičnih, ožjih izzivih do daljšega obdobja pri kompleksnejših čustvenih ali razvojnih stiskah. Pomembno je, da gre za otrokov ritem — ne za vnaprej zastavljeno število seans.
Geštalt pristop Violet Oaklander
Geštalt igralna terapija je leta sedemdesetih razvila ameriška psihoterapevtka Violet Oaklander, čigar knjiga “Windows to Our Children” iz leta 1978 še danes velja za eno temeljnih del pri delu z otroki in mladostniki. Pristop združuje načela klasične geštalt terapije s prilagojeno metodologijo, ki ustreza razvojnemu obdobju otroka. V središču je prepričanje, da je zavedanje samo po sebi zdravilno, in da otrok najlažje pride do zavedanja skozi neposredno izkušnjo telesa, čutov in ustvarjalnega izražanja — ne pa skozi pogovor ali interpretacijo.
Med značilnimi tehnikami pristopa so senzorično delo z glino, peskom, prsti in vodo, ustvarjanje s slikami in barvami, delo s simbolnimi predmeti, kot so lutke in figure v peskovniku, gibalne vaje, dihalne tehnike in kreativna dramatika. Terapevt ne razlaga, kaj otrokova igra “pomeni”, temveč otroku z radovednostjo in spoštovanjem postavlja vprašanja, ki mu pomagajo prepoznati lastne občutke in pomene. Skozi to otrok krepi občutek “jaz lahko”, ki je v jedru zdravega razvoja.
V Sloveniji je geštalt igralna terapija dobro etabliran pristop. Slovenska krovna zveza za psihoterapijo izvaja certificirana usposabljanja iz tega modela, številne organizacije pa ga prepoznavajo kot enega temeljnih pristopov pri psihoterapevtskem delu z otroki in mladostniki.
Med značilnimi tehnikami pristopa so senzorično delo z glino, peskom, prsti in vodo, ustvarjanje s slikami in barvami, delo s simbolnimi predmeti, kot so lutke in figure v peskovniku, gibalne vaje, dihalne tehnike in kreativna dramatika. Terapevt ne razlaga, kaj otrokova igra “pomeni”, temveč otroku z radovednostjo in spoštovanjem postavlja vprašanja, ki mu pomagajo prepoznati lastne občutke in pomene. Skozi to otrok krepi občutek “jaz lahko”, ki je v jedru zdravega razvoja.
V Sloveniji je geštalt igralna terapija dobro etabliran pristop. Slovenska krovna zveza za psihoterapijo izvaja certificirana usposabljanja iz tega modela, številne organizacije pa ga prepoznavajo kot enega temeljnih pristopov pri psihoterapevtskem delu z otroki in mladostniki.
Son-Rise pristop pri otrocih iz avtističnega spektra
Pri otrocih iz avtističnega spektra v okviru igralne terapije pogosto uporabljamo tudi elemente Son-Rise pristopa, ki sta ga v sedemdesetih letih razvila Barry in Samahria Kaufman ob delu z lastnim sinom. Pristop temelji na predpostavki, da otrok iz avtističnega spektra najbolj odpre svoj svet, kadar mu odrasli z razumevanjem in odprtim srcem najprej pridruži v njegovem svetu — namesto da ga skuša “popraviti” ali silimo v običajne načine vedenja. To pomeni, da terapevt ob otrokovi ponavljajoči igri (na primer vrtenju predmeta) sprva sodeluje brez sodbe, s pozornostjo in ljubeznivo prisotnostjo. Ko se odnos zaupanja vzpostavi, terapevt preko skupne aktivnosti postopno uvaja nove izkušnje, ki krepijo očesni stik, izmenjavo, govor in socialno povezovanje.
Son-Rise se osredotoča na tri ključne sestavine pristopa — energijo, navdušenje in radost, ki so neposredno povezane z otrokovim občutkom varnosti in pripravljenostjo na nove izkušnje. Pristop poteka v posebej pripravljenem, mirnem prostoru z nizko stopnjo motečih dražljajev, kar otroku omogoča, da v svojem tempu vstopa v interakcijo. Pomembno je razumeti, da Son-Rise ni nadomestilo za uveljavljene, znanstveno trdno utemeljene pristope (kot je vedenjska obravnava ABA), saj je njegova znanstvena evidenca trenutno omejena. V Neuromedisu ga uporabljamo kot del širšega, individualiziranega programa, predvsem za krepitev odnosa, čustvenega stika in motivacije, na katerih nato gradimo z drugimi, bolj strukturiranimi pristopi.
Son-Rise se osredotoča na tri ključne sestavine pristopa — energijo, navdušenje in radost, ki so neposredno povezane z otrokovim občutkom varnosti in pripravljenostjo na nove izkušnje. Pristop poteka v posebej pripravljenem, mirnem prostoru z nizko stopnjo motečih dražljajev, kar otroku omogoča, da v svojem tempu vstopa v interakcijo. Pomembno je razumeti, da Son-Rise ni nadomestilo za uveljavljene, znanstveno trdno utemeljene pristope (kot je vedenjska obravnava ABA), saj je njegova znanstvena evidenca trenutno omejena. V Neuromedisu ga uporabljamo kot del širšega, individualiziranega programa, predvsem za krepitev odnosa, čustvenega stika in motivacije, na katerih nato gradimo z drugimi, bolj strukturiranimi pristopi.
Komu je namenjena igralna terapija
Otroke z anksioznostjo in strahovi
Pomaga otrokom, ki doživljajo pretirano zaskrbljenost, šolsko ali socialno tesnobo, ter jim skozi igro odpre prostor za umirjanje in zaupanje vase.Otroke iz avtističnega spektra
Skozi geštalt pristop in elemente Son-Rise programa krepi očesni stik, čustveni odnos, socialno povezovanje in motivacijo za interakcijo.Otroke s čustvenimi stiskami
Podpora ob ločitvi staršev, izgubi bližnjega, selitvi, rojstvu sorojenca ali drugih življenjskih spremembah, ki otroka čustveno preplavijo.Otroke s socialnimi in vedenjskimi izzivi
Krepi samouravnavanje, sprejemanje meja, izražanje jeze brez agresije ter sposobnost mirnega sodelovanja z vrstniki, učitelji in družino.Otroke s težavami pri izražanju čustev
Pomaga otrokom, ki težko ubesedijo, kaj se z njimi dogaja, in mladostnikom, ki se čutijo “nerazumljene”, da skozi kreativne medije najdejo svoj glas.Pogosto zastavljena vprašnja
Odgovorili smo na nekaj najpogosteje zastavljenih vprašanj. V kolikor ne najdete odgovora pa smo vam vseskozi na voljo za dodatna vprašanja.Pri kateri starosti je igralna terapija primerna?
Pristop je primeren za otroke od približno tretjega leta starosti dalje, prilagaja pa se vse do najstniškega obdobja. Pri mlajših otrocih je v ospredju klasična senzorična in simbolna igra, pri starejših otrocih in mladostnikih pa kreativni mediji, pogovor, vodena vizualizacija in delo s simboli. Pri zelo majhnih otrocih (pod tremi leti) v Neuromedisu pogosto delamo pretežno preko podpore in svetovanja staršem.
Ali bom kot starš vključen/-a v proces?
Kako dolgo običajno traja proces?